Tarča: Zlata stanovanja

Bogati investitorji in oderuške najemnine

Marčevsko odprtje soseske javnih najemnih stanovanj v Novem mestu, ki so se začela razvijati leta 2020, je prizor, ki ga vlada leto dni pred volitvami, krvavo potrebuje, je prvi Tarčin prispevek začel novinar Žan Dolajš. Napovedi so namreč še zmeraj zelo ambiciozne. "Lahko napovem največji investicijski val v stanovanjsko gradnjo v zgodovini države," je marca dejal premier Golob.

Že kar nekaj časa je pri stanovanjski politiki glavno geslo vlade: "Milijardo evrov v desetih letih za to področje. Milijardo. Vsako leto 100 milijonov." Tako je povedal premier Golob in napovedal, da se bo še letos začelo graditi 2000 stanovanj.

A všečne obljube bo težko izpolniti. Uradni podatki, ki smo jih analizirali, namreč demantirajo napovedi vlade. Javni stanovanjski skladi bodo letos začeli graditi skupaj 391 novih stanovanj. To ni niti petina od obljubljenih 2000. Vsi stanovanjski projekti, ki se bodo začeli graditi letos, pa so bili zasnovani že pred mandatom te vlade.

Medtem pa se stanje za velik krog, predvsem mladih ljudi, zaostruje. Cene nepremičnin rastejo že 10. leto zapored, zgolj lani so se podražile za 8,5 odstotka. Žarišča rasti pa Obala, turistični kraji in seveda osrednja Slovenija z Ljubljano.

Do delavskega razreda neprijazna Ljubljana

Čeprav se župan glavnega mesta Zoran Janković za praznik dela rad odene v rdečo in nagovarja delavski razred, je življenje v njegovem mestu za delavski razred zmeraj težje. Mesto namreč postaja poligon za kapital, tudi za kapital županovih prijateljev, nepremičnine v mestu pa hranilnik vrednosti za premožne.

Tu so zagrajeno elitno naselje Bokalce, Bežigrajska petka, vila bloki na Parmovi in to je le nekaj tako imenovanih nadstandardnih nepremičninskih projektov, ki rastejo kot gobe po dežju.

Mlade družine brez kapitalskega zaledja pa takole: naša anonimna sogovornica in njen partner, oba zaposlena in oba mlajša od 30 let, imata 6-mesečnega dojenčka. Partner zasluži 1600 evrov, sogovornica prejema porodniško nadomestilo. Njuna najemnina za 42 kvadratov: 750 evrov + 300 evrov stroškov.

"Samo za najemnino in stroške gre cela moja porodniška in še del partnerjeve plače. Imava še en majhen kredit. Tako da nama ostane 500, 600 evrov za vso hrano, za potrebščine za otroka. Ne pridemo čez mesec, si morava ves čas nekaj izposojati," je povedala sogovornica Tarče, ki je želela ostati anonimna. "Trudim se, delam po svoji zmožnosti. Hočem se postaviti vedno na bolje, ampak vidim, da padam. Da tonem," je še povedala.

Še ena sogovornica, ki je uporabila enako prispodobo. Da pada in tone. Je mati samohranilka, ki živi med Domžalami in Kamnikom. Najemnina za dobrih 50 kvadratov se ji je praktično čez noč povišala s 600 na 900 evrov. "So tudi zunaj Ljubljane cene visoke ... kamor koli bi šla. Grosuplje, Ivančna Gorica, štajerski konec," je povedala.

Ker prejema subvencijo, na koncu skupaj s stroški za bivanje odšteje približno 800 evrov. Njen zaslužek, s katerim preživlja sebe in hčerko, pa je od 1000 do 1200 evrov neto. "Zelo je težko, 300 evrov na mesec ti ostane, sploh zdaj, ko je vse drago," je razgrnila svoj težki finančni položaj.

280 tisočakov za stanovanje v potresno nevarni stolpnici?

"Prečesali smo trg nepremičnin v glavnem mestu. Približno 60 kvadratov velika rabljena stanovanja, primerna za družino z otrokom, se začnejo pri 270 tisoč evrih. Skoraj vsa stanovanja pri tej ceni so potrebna vsaj delne prenove. Preseneti nas oglas za lično, dokaj sodobno urejeno 3-sobno stanovanje v centru Ljubljane. Zgolj 280 tisočakov! Prelepo, da bi bilo res. V oglasu namreč ne piše, da je stanovanje v enem od potresno najnevarnejših blokov v Ljubljani," prispevek nadaljuje Dolajš. Precej tvegana naložba za skoraj 300 tisoč evrov.

Novogradnje v Ljubljani in tudi širši okolici pa so srednjemu razredu postale praktično nedosegljive. 3-sobna stanovanja se začnejo pri 360 tisočakih. Realnejša cena je slabega pol milijona evrov. Hiše v glavnem mestu se pri pol milijona začnejo. A v njih ne bi želeli živeti. Manj kot pol milijona, slabih 400 tisoč evrov, bi vas stala hiša iz leta 1830, grajena deloma iz kamna, deloma iz opeke.

Kdo si pravzaprav lahko privošči takšne nepremičnine?

"Bom tako rekla. Taka stanovanja si lahko privoščijo tisti, ki imajo krepko nadpovprečne plače in pa seveda, ki imajo neko premoženje takšno ali drugačno. Po moji oceni je zgornjih pet odstotkov takšnih. To, da si ne moremo privoščiti nakupa s povprečno plačo, je realnost že kar nekaj časa – in ne, to ni normalno stanje," je povedala Marja Milić, avtorica finančnega podkasta Money-How.

Najemnine v Ljubljani pa so primerljive z najemninami v Münchnu, kjer so plače seveda precej drugačne od slovenskih.

"Tukaj trpi več stvari. Konc koncev se mladi tudi ne odločajo za družine in to se rezultira tudi v rodnosti. In to se na koncu pokaže tudi v naši precej neugodni demografiji. To nas na dolgi rok kaznuje – nereševanje nepremičninske problematike nas na dolgi rok kot družbo kaznuje," je še povedala Milić.

Večina vrstnikov noče otrok, mogoče psa …

"Kolikor se pogovarjam s svojimi vrstniki – večina jih noče imeti otrok. Mogoče psa. Pa še to je vprašanje. Otrok pa zagotovo ne ... Sem že milijon in enkrat slišala: 'Zakaj pa sta naredila otroka?' Zmeraj pač rečem nazaj: 'A si samo bogati zaslužijo otroke?'" je povedala anonimna sogovornica Tarče.

Marja Milić: Odločevalci imajo v portfeljih ogromno nepremičnin

"Včasih se malce vprašam, kaj je pravzaprav v interesu odločevalcev? Ali je to, da rešijo to nepremičninsko zagato, ali si želijo, da ostane stanje na trgu nepremičnin tako, kot je. In če pogledamo malo nepremičninske portfelje naših odločevalcev, lahko hitro ugotovimo, da imajo v portfelju ogromno nepremičnin," je opozorila Marja Milić.

Posli ljubljanskega župana

"Ta precej realna teza nas vrne k Ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću, ki že skoraj 20 let vodi zemljiško politiko glavnega mesta. Ljudje iz njegovega najožjega družinskega kroga so bili in so močno vpeti v nepremičninske posle po Ljubljani," v prispevku nadaljuje Dolajš.

Čeprav je to zanikal, se je na koncu izkazalo, da je bil Jure Janković dejanski lastnik ciprskega podjetja Disonco Investments, ki je bilo lastnik številnih parcel v Ljubljani, pa tudi delni lastnik hotela Cubo v samem središču mesta. To ciprsko podjetje je imelo posredno v lasti tudi zemljišča, ki so po spremembi namembnosti s 400 tisoč evrov poskočila na šest milijonov evrov ocenjene vrednosti.

Jankovićeve sinove se povezuje še s posli pri preprodaji stavbe nekdanje tiskarne mladinske knjige na izjemno zanimivi lokaciji za Bežigradom. Za nekaj časa je namreč lastnik te nepremičnine postalo podjetje Paladin Jana Beca, ki ga številni označujejo za slamnatega moža Jankovićevih. Podjetje Paladin je namreč po tem, ko so se podjetja Jankovićevih znašla v dolžniških težavah, nakupilo nepremičnine, ki so jih poslovno ali za bivanje uporabljali člani družine Janković. Jan Bec je za pol milijona od upnikov odkupil tudi prestižno stanovanje v trnovskem Močeradu, kjer je živel Damijan Janković.

"Čeprav so Jankovićevi sprva zanikali povezave z Becem, se je pozneje izkazalo, da gre za partnerja nečakinje Zorana Jankovića," v prispevku poudari Dolajš.

Podjetje Jana Beca Paladin je za kar 2,3 milijona evrov pred časom kupilo tudi stanovanje v najbolj elitnem delu že tako elitne soseske Schellenburg. Finance so ta teden poročale, da je stanovanje, v katerem naj bi po njihovih informacijah Damijan Janković celo živel, po pol leta že prodano naprej skritemu kupcu iz Lihtenštajna.

"Skrivanje za podjetji iz davčnih oaz, nakupi in preprodaje nepremičnin, spremembe namembnosti, luksuzne nepremičnine, skriti kupci ... Seznam je dolg. Zelo jasno pa je, kje je glavni poslovni interes družine Janković. Vse se vrti okoli nepremičnin v Ljubljani, ki so tako redke in zato draga dobrina," v prispevku razgrne Dolajš.

Srbski poslovneži gradijo po Ljubljani

Tudi zemljišče ob južni ljubljanski obvoznici, na robu Ljubljanskega barja, ki je bilo nekoč v lasti Electe, sta obvladovala Jankovićeva sinova. In nekaj let po tem, ko je Janković postal župan, je občina na tem območju omogočila stanovanjsko gradnjo. Zemljišča so zaradi dolžniških težav Jankovićevih sinov pred leti prišla v roke zdaj že pokojnega srbskega tajkuna Miodraga Kostića, podjetje katerega načrtuje na robu Barja gradnjo soseske. In vse kaže, da bo šlo znova za nadstandardne nepremičnine.

"Mesto bi moralo ljudem priskrbeti dostopna stanovanja, po dostopnih cenah. Z urejeno infrastrukturo. To, kar nastaja na jugu Ljubljane, pa je čisto elitni projekt, zato da se bo kar nekaj milijonov tukaj parkiralo in ohranjalo vrednost. V čigavem interesu je to vse skupaj? Vam lahko povem, da v javnem interesu zagotovo ni," je v prispevku povedal Jasmin Feratović iz stranke Pirati.

Na območju, ki je bilo že večkrat poplavljeno, bo investitor lahko gradil tudi podzemne garaže. Mestni svetnik MOL-a Jasmin Feratović meni, da občina z davkoplačevalskim denarjem gradi infrastrukturo, tudi protipoplavno, da bi podprla investicije v elitne projekte.

"Da, to je sporočilo, da so pač projekti, stanovanja v Ljubljani samo investicija za neki krog milijonarjev, ki ima pač neke povezave v ozadju. Torej, to so ljudje z vnaprejšnjimi informacijami," je prepričan Feratović.

V neposredni bližini pa je ljubljanska občina lani zemljišča prodala še enemu srbskemu poslovnežu, s katerim se ljubljanski župan pozna tudi osebno. Hektar zemljišč je prišel v roke Nikole Petrovića, ki sodi v najožji krog Aleksandra Vučića, N1 pa je poročal, da ima Petrović stike tudi z ljudmi iz organiziranih kriminalnih združb. Srbski poslovnež je podjetje v Sloveniji ustanovil le dva tedna pred tem, ko je občina za parcele napovedala javno dražbo. Posel je začela preiskovati tudi policija.

Poglejmo konkretno: hiša na levi strani Prešernove ceste, ki ima 350 kvadratnih metrov, je po oceni Gursa trikrat dražja (1,53 mio. evrov) kot hiša čez cesto z zgolj 30 kvadratnimi metri površine več (530 tisoč evrov). Razlog: hiša na levi je v 30. coni, hiša na desni pa v 23. coni. Na isti ulici, za stavbo na levi strani ulice, je bila lani hiša s pripadajočim zemljiščem prodana za milijon evrov. Gurs ocenjuje, da je vredna skoraj trikrat toliko (2,65 mio. evrov). Poglejmo še blejsko vpadnico. Na desni strani so vile, po Gursu ocenjene na skoraj dva milijona evrov čez cesto. Dobrih sto metrov stran so podobne stavbe ocenjene na več kot pol manj. Za primerjavo: nekatere od najlepših vil ob Blejskem jezeru so po Gursu cenejše kot vila ob blejski vpadnici.

Kot da želijo izseliti domačine z Bleda, je kritična Irena Rus. "Lastnik ne sme priti v situacijo, da bo primoran svojo nepremičnino prodati. To je prosta odločitev vsakega posameznika. Če boš pa ti imel vrednost milijon, milijon in pol, bo verjetno temu primerna višina davčne obremenitve."

Na geodetski upravi za svojimi ocenami stojijo. "Najprej je treba poudariti: socializma v Sloveniji ni več. Nepremičnine so izreden kapital. Kot lahko vidite, kaj se dogaja v zadnjih sedmih, osmih letih, je to ogromen kapital. Nekateri so lahko samo veseli in srečni, da so na neki način premožni iz naslova kapitala vrednosti nepremičnine," je dejal Dušan Mitrović z urada za množično vrednotenje nepremičnin na Gursu.

Če nekateri nergajo zaradi previsoko ocenjenih vrednosti, pa so na drugi strani v občini Laško v stiski zaradi prenizko ocenjenih nepremičnin. Občina na dražbi prodaja enega svojih poslovnih prostorov v Rimskih Toplicah. Izklicna cena znaša 60.200 evrov, kolikor je cenilec ocenil tržno vrednost 47 kvadratnih metrov velikega prostora. V ponedeljek pa šok: za Gurs je poslovni prostor vreden veliko manj. "Nekaj čez 20 tisoč oziroma 20.400 evrov, kar je praktično trikrat nižja vrednost, ocenjena od cenilca oziroma, če povprečim, približno 470 evrov na kvadratni meter. Za nas, ker smo javni subjekt, ki mora racionalno in gospodarno razpolagati z javnim premoženjem, z javnimi sredstvi, takšna cenovna politika ni sprejemljiva," je razložil župan občine Laško Marko Šantej.

Do razlik med vrednostmi prihaja tudi zaradi pomanjkljivih evidenc. Le četrtina vseh hiš v Sloveniji je katastrsko vpisanih. Vse druge so vpisane na podlagi popisa nepremičnin izpred skoraj 20 let. "V skladu z zakonodajo so lastniki tisti, ki morajo urejati te podatke, in žal, kot vidimo, je katastrsko zelo veliko nevpisanih stavb. [...] Mi na terenu gledamo vse realizirane prodaje. Dejstvo pa je, da določenih specifik, vil, nekih ekstravagantnih posebnosti stavb ali hiš, ne moremo v model integrirati," je pojasnil Mitrović z Gursa.

Bodo pa te vrednosti osnova za morebitni premoženjski davek, ki ga je ta vlada v zadnjih mesecih vztrajno napovedovala. Januarski predlog nepremičninskega davka, ki bi obremenil posameznike z več stanovanji, je bil kritiziran tako z leve kot z desne strani, zavrnili so ga tako strokovnjaki kot laiki. "Imamo v resnici pripravljen, zelo v veliki meri popravljen predlog zakona. Če bomo s tem šli naprej, bo to bistveno nižji znesek, kot je bil v decembrski javni razpravi," je finančni minister Klemen Boštjančič pred kratkim povedal v Odmevih.

Odločitve o tem, ali bodo ta predlog vzeli iz predala še v tem mandatu, na ministrstvu še niso sprejeli. Kot pa je razumeti ministra Boštjančiča, z njim nimajo velikih načrtov. To pa nekako pritrjuje kritikom, ki so že januarja menili, da je vlada predlog nepremičninskega davka pripravila s figo v žepu – samo kot izgovor, da je poskusila.

Vir: RTV SLO